Gabrovka skozi čas
http://www2.arnes.si/~ogabrovkalj/Zgodovina/Dejavnosti/Moj%20kraj1/Gabrovka.htm
Krajevna skupnost Gabrovka leži na jugovzhodu občine Litija, na meji med Dolenjsko in Posavskim hribovjem, njena površina je 4238,36 ha. Sestavlja jo 25 vasi z mnogimi zaselki.
Pokrajina je zelo slikovita. V to se lahko prepričaš, ko se pripelješ na preval Javorski Pil, od koder se ti odpre čudovit pogled na Moravško polje, na Gabrovko, na Moravško Goro, posejano z vinogradi in zidanicami ter vse bolj številnimi vikendi. Seveda ob jasnem vremenu seže pogled daleč preko meja naše občine, tja do Gorjancev.
Ozemlje sedanje krajevne skupnosti je bilo naseljeno že zelo zgodaj. Tod je prebivalo ljudstvo že 1000 let pr. n. št., kajti prav iz tega časa imamo precej arheoloških dokazov. Ljudje so verovali v posmrtno življenje, zato so spoštovali mrliče in jim v grobove dajali lepe predmete, kot so nakit, posoda, orožje. Najdeni predmeti so zelo podobni, kar potrjuje domnevo, da je tod prebivalo enotno prebivalstvo. V pretežni meri je najdbe pridobil Prirodoslovni muzej na Dunaju, nekaj pa jih hrani tudi Narodni muzej v Ljubljani. In kdo so bili prebivalci po naših krajih? Nekateri menijo, da so bili Kelti, drugi jih prištevajo k Ilirom. Izkopavanja kažejo, da so bili naši kraji pred več kot tisoč leti pred Kristusom domala tako gosto naseljeni kot danes. Ker je skozi naše kraje tekel živahen promet iz Akvileje (Ogleja) skozi Emono, se je tod zelo zgodaj razširilo krščanstvo.
Na področju današnje krajevne skupnosti je bila pred drugo svetovno vojno samostojna občina, imenovala se je Sveti Križ pri Litiji. Po omenjeni vojni je bil najprej formiran krajevni odbor, leta 1952 pa je bila ponovno ustanovljena samostojna občina, ki je dobila novo ime, in sicer Gabrovka. Že leta 1955 pa so bile majhne občine ukinjene. Tako tudi občina Gabrovka. Celotno ozemlje je bilo tedaj priključeno litijski občini. In tako je ostalo vse do danes, kljub poskusom, da bi se KS Gabrovka priključila novoustanovljeni Občini Šmartno pri Litiji.
Med NOB so Gabrovko najprej zavzeli Italijani, po letu 1943 pa Nemci. Gabrovčani in okoličani so se že leta 1941 priključili osvobodilnemu gibanju. Mnogi so žrtvovali tudi svoja življenja (Lojze Hostnik – Jovo), o čemer danes pričajo številna partizanska obeležja: v Gabrovki, na Klancu in Rojah, v Moravški Gori in na Javorskem Pilu. Gabrovčan Jože Borštnar je narodni heroj.
V preteklosti so se tod ukvarjali predvsem s kmetijstvom, tj. s poljedelstvom, živinorejo (govedoreja in prašičjereja, tudi vzreja konj)), sadjarstvom in vinogradništvom, pomembna je bila tudi žganjekuha, z gozdarstvom. Razširjena je bila tudi obrt; med obrtniki so bili čevljarji, krojači, kovači, mizarji, sodarji, trgovci, peki, gostilničarji, lesni trgovci, obratovalo je več žag, največ pa je bilo mlinarjev. Poznali so tudi oglarjenje, apnenice, ljubiteljsko so se ukvarjali z lovom.
Delovne sile je bilo veliko. Mlajši so odhajali tudi na sezonsko delo: gradit ceste, obirat hmelj, tudi služit denar izven meja domovine. Edine zaposlitve izven kmetijstva so bile zaposlitve, kot so občinski tajnik, žandar, financar, učitej in cestar.
Danes je podoba precej drugačna. Ljudje se sicer še vedno ukvarjajo s kmetijstvom, vendar v manjši meri, saj kmetov, ki bi živeli samo od kmetijstva, tako rekoč ni več. Obdelanih polj je vse manj, žita ljudje skoraj ne sejejo, več je travnikov, ki jih večkrat na leto kosijo, saj je način shranjevanja drugačen (baliranje).
Za okolico Gabrovke so značilna vinorodna pobočja, zaradi prisojne lege, in sicer so ta v Moravški Gori, Orešju, v Gobniku, Gabrski Gori, Kamnem Vrhu in Štorovju. Vendar se je s časom spremenila tudi njihova podoba. Veliko je opuščenih vinogradov, največ v Moravški Gori. Podatek iz l. 1957 pove, da je bilo tedaj 72 87 69 m2, leta 1999 pa 560551 m2. Mnogi vinogradi so posodobljeni, veliko je tudi novih. V preteklosti so bili lastniki vinogradov v večini domačini oz. kmetje iz bližnje (tudi bolj oddaljene) okolice, sedaj pa je vse več takih, ki se z vinogradništvom ukvarjajo ljubiteljsko in prihajajo iz mesta. Zato klasične zidanice izginjajo, vse več pa je novih vikendov in hiš.